4. avgusta 2019 sem obiskal narodni park Durmitor na severu Črne gore. S potovanja je ostalo veliko fotografij, a spomin je izbirčen: najbolj se spominjam Crnega jezera in povsem posebnega občutka zraka. Minilo je nekaj let, preden sem se želel vrniti k tem posnetkom tudi kot geograf in poskusiti razumeti, zakaj razmeroma majhen del Balkana naredi tako močan vtis.
Geografska izobrazba ima zanimiv stranski učinek: lepa pokrajina precej hitro preneha biti zgolj lepa. Za obrisi gora začneš iskati izvor kamnin, v obliki doline prepoznavati delo starodavnega ledenika, ob jezeru pa razmišljati o njegovem vodozbirnem zaledju in podzemnem odtoku. Durmitor je za tak pogled skoraj idealen. Na majhnem prostoru se tu srečujejo tektonska zgodovina Dinaridov, mezozojske morske usedline, kras, pleistocenska poledenitev, današnji gorski gozdovi in kulturna pokrajina, ki ob njih obstaja šele zelo kratek čas.
Žabljak: letovišče med visokimi planotami
Za večino popotnikov se spoznavanje Durmitorja začne v Žabljaku. Mestece leži približno 1450 metrov visoko in je danes glavno turistično središče tega dela Črne gore. Toda njegova turistična zgodovina se je začela dolgo pred sodobnimi gorskimi hoteli. Že pred drugo svetovno vojno so sem prihajali popotniki iz Kraljevine Jugoslavije in drugih evropskih držav, po vojni pa so Žabljak obnovili in postopoma razvijali kot središče gorskega in zimskega turizma [1].
Tudi zgodovina smučanja na Durmitorju je precej starejša od sodobne turistične infrastrukture. Prve organizirane smučarske skupine so se v Žabljaku pojavile že v dvajsetih letih dvajsetega stoletja, v drugi polovici XX. stoletja pa so tu že potekala tekmovanja na jugoslovanski ravni in nastajala stalna športna infrastruktura [2]. Ta tradicija se je ohranila: na pobočjih Savinega kuka deluje smučarski center s progami različnih zahtevnosti [3]. Zato isti relief poleti doživljamo kot prostor zelenih visokogorskih travnikov, iglastih gozdov in razgaljenega apnenca, pozimi pa postane smučarska pokrajina.
Mene pa je kmalu začelo zanimati še kaj več kot zgodovina letovišča. Na univerzi nas je paleogeografijo poučeval Nikolaj Grigorjevič Ciberkin, docent na oddelku za fizično geografijo in krajinsko ekologijo Permske državne univerze [4]. Tu se njegovih predavanj spominjam v povsem drugačni luči: kot načina branja današnje pokrajine skozi zaporedje procesov, ki so jo oblikovali, in ne zgolj kot zbirke zemljevidov in rekonstrukcij preteklosti.
Paleogeografija nas nasploh navaja, da Zemljinega površja ne vidimo kot nepremično kuliso. Današnje kopno je bilo lahko morsko dno, današnja dolina je lahko večkrat spremenila izvor in vlogo, rastlinstvo pa je naselilo že izoblikovan relief, katerega zgodovina se je začela dolgo pred današnjimi ekosistemi. Ruska paleogeografija ima dolgo tradicijo; eno klasičnih univerzitetnih del je knjiga akademika K. K. Markova »Paleogeografija (zgodovinsko zemljepisje)«, izdana leta 1951 [5]. Mnogo let po univerzitetnem študiju je Durmitor nepričakovano postal skoraj terenska ponazoritev te vede.
Gore, ki so se začele v morju
Durmitor spada v sistem Dinaridov oziroma Dinarskega gorstva, ki se razteza vzdolž zahodnega dela Balkanskega polotoka. Geološka zgradba tega območja je zapletena, v masivu pa so močno zastopana debela zaporedja karbonatnih kamnin mezozojske starosti. UNESCO posebej izpostavlja apnenčaste tvorbe srednjega in zgornjega triasa, zgornje jure ter zgornje krede in geološke ter geomorfološke značilnosti obravnava kot samostojno vrednoto narodnega parka [6].
Če geološke izraze prevedemo v jezik pokrajine, dobimo precej osupljivo podobo. Gradivo velikega dela današnjih gora se je kopičilo v morskih bazenih. Sodobne raziskave Dinaridov njihov razvoj povezujejo z vzhodnim robom Jadranske mikroplošče in dolgotrajnim razvojem oceanskih bazenov Neotetide. V različnih obdobjih so tu potekali razpiranje skorje in odpiranje morskih bazenov, subdukcija, nastajanje ofiolitnih kompleksov, kopičenje globokomorskih sedimentov ter poznejši trk celin [7].
Sive apnenčaste stene nad iglastim gozdom so tako rezultat več bistveno različnih geoloških okolij. Morske usedline so se spremenile v kamnine, nato so bile te plasti vključene v tektonske deformacije: nagubale so se, premikale po narivih in se dvigale, erozija pa jih je znova razgalila na površju.
UNESCO posebej opozarja na močno deformirane komplekse Durmitorja, med njimi na tako imenovani durmitorski fliš, kjer plasti ponekod ležijo izredno strmo, skoraj navpično [6]. Fliš sestavljajo debela zaporedja morskih sedimentnih kamnin, današnji položaj plasti pa odraža poznejšo tektonsko zgodovino. V tem smislu lahko durmitorsko pokrajino res beremo kot geološki prerez, le da imamo pred očmi namesto nekaj metrov izdanka kar celoten gorski masiv.
Ko se je kras srečal z ledenikom
Po nastanku gora je njihov relief še naprej spreminjala voda. Karbonatne kamnine so dovzetne za kraške procese: voda prodira po razpokah, postopoma raztaplja apnenec, širi votline ter oblikuje ponore, vrtače in podzemne kanale. Zato je bilo ob začetku obsežnih pleistocenskih poledenitev površje Durmitorja že zapleten relief, ki so ga oblikovali tektonika, rečna erozija in kras.
Nato je ta relief prekril led. Rekonstrukcija pleistocenske poledenitve Durmitorja, ki jo je izdelal srbski geograf Predrag Đurović, kaže velik obseg tega procesa. V najizrazitejši ugotovljeni ledeniški fazi so ledeniške oblike zajemale več kot 54 % površine masiva, v naslednji večji fazi pa približno 36 % [8]. Gibanje ledu in položaj ledeniških jezikov so pri tem v veliki meri določali geološka zgradba ter že obstoječe kraške in rečne oblike.
To je pomembna značilnost Durmitorja. Ledenik je preoblikoval površje z lastno dolgo zgodovino. Zapolnjeval je nižje predele, jih širil, poglabljal doline in krnice, spreminjal obrise pobočij ter po umiku pustil sistem oblik, na katerega so še naprej delovali voda, zmrzalno preperevanje in kraški procesi. Gradiva narodnega parka Durmitor posebej poudarjajo preplet dobro ohranjenih ledeniških oblik in razvitega predledeniškega kraškega reliefa [9].
Pred nami je torej poligenetska pokrajina, v kateri je nastanek številnih oblik povezan z zaporednim ali sočasnim delovanjem več procesov. V učbeniku jih je priročno obravnavati ločeno. V resničnih gorah pa narava, kot običajno, ne skrbi kaj dosti za doslednost razvrščanja.
Crno jezero: dve kotanji in ena zgodovina
Crno jezero leži ob vznožju masiva Međed in je največje ter najbolj znano ledeniško jezero Durmitorja. Na območju masiva je skupno 18 takšnih jezer, ki jim v Črni gori slikovito pravijo gorske oči, dobesedno »oči gora« [10].
Toda tudi zgradba samega Crnega jezera je zanimivejša, kot se zdi na prvi pogled. Sestavljata ga dve kotanji: Veliko jezero in Malo jezero, povezani z ozkim vodnim prehodom. Po uradnih črnogorskih podatkih meri površina Velikega jezera približno 0,338 km², Malega pa približno 0,178 km². Največja globina Velikega jezera dosega 24,5 m, Malega pa 49,1 m [11].
Tu nastane zanimiv morfometrični paradoks: Malo jezero ima skoraj polovico manjšo površino, a je približno dvakrat globlje. Celo prostornina vode v njem je nekoliko večja: približno 4,55 milijona m³ v primerjavi s približno 4,15 milijona m³ v Velikem jezeru [11]. Imeni odražata površino vodne gladine, ničesar pa ne povesta o geometriji kotanje pod njo.
Vodostaj se med letom občutno spreminja. Spomladi jezero dobiva dodatno vodo zaradi taljenja snega in občasnih vodotokov, poleti pa gladina upade, razgalijo se deli obale, povezava med kotanjama pa se močno zoži in se lahko občasno prekine [11]. Na mojih fotografijah iz začetka avgusta je dobro viden širok razgaljen obalni pas. Iz ene fotografije bi težko določili natančno hidrološko stanje jezera tistega dne, sezonske spremembe njegovega obrisa pa opazimo tudi brez posebnih meritev.
Ledeniški nastanek kotanje pojasnjuje obliko jezera le deloma. Današnje Crno jezero leži v kraškem masivu, zato je njegova vodna bilanca poleg padavin, površinskega odtoka in izhlapevanja povezana tudi z zapletenim sistemom podzemnega odvodnjavanja.
Hidrografija, ki se nadaljuje pod zemljo
Običajno rečno mrežo je razmeroma lahko razbrati s topografskega zemljevida. Voda teče po pobočjih navzdol, se zbira v dolinah, višji predeli pa tvorijo razvodnice med porečji. V kraškem reliefu je stvar bolj zapletena: površinske in podzemne razvodnice se lahko razlikujejo, voda izgine v ponoru, teče skozi sistem razpok in kraških kanalov ter se pojavi na površju drugje.
Prav zato je Crno jezero zanimivo tudi kot del velikega hidrogeološkega sistema. Narodni parki Črne gore navajajo njegovo povezavo z odtokom v porečji dveh velikih rek, Tare in Pive, ter ta pojav imenujejo bifurkacija [10]. Pri tem gre za zapleten preplet površinskega in podzemnega odvodnjavanja apnenčastega masiva, ne za preprosto razvejitev površinske struge.
Takšno obnašanje vode je za kraška območja ključno: oblika površja ne razkrije v celoti smeri odtekanja. Podzemna vodozbirna območja lahko segajo čez površinske razvodnice, območja napajanja in iztoka pa so lahko med seboj zelo oddaljena. UNESCO na Durmitorju posebej izpostavlja razvite jame, podzemne reke in kraško odvodnjavanje dela ledeniških jezer [6].
Z obale je Crno jezero videti precej mirno: voda, gozd in skale. Toda velik del njegove hidrologije se skriva v notranjosti gore. To je nasploh značilno za kras: najzanimivejši del geografije se pogosto skriva tam, kjer ga neposredno ne vidimo.
Visokogorski Durmitor: ko se pokaže skalno ogrodje
Ko se vzpenjamo od Žabljaka in Crnega jezera, se pokrajina postopoma spreminja. Iglasti gozdovi se redčijo in prehajajo v subalpske ter alpske travnike, višje pa vse jasneje prihaja na površje skalna osnova masiva. V visokogorju so posebej razločna strma apnenčasta pobočja, kraška razčlenjenost in oblike, povezane s starodavno poledenitvijo.
Prav tu postane posebej jasno, zakaj je Durmitor vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine zaradi izjemne naravne lepote ter geološke in geomorfološke vrednosti. Na razmeroma majhni površini se prepletajo ledeniške in kraške oblike, globoki rečni kanjoni razkrivajo zgradbo masiva, celotno podobo reliefa pa določa zapletena tektonska zgodovina Dinaridov [6].
Visokogorje dobro pokaže še nekaj, kar geograf hitro opazi: vsaka današnja pokrajina je hkrati naravna in kulturna. Med oblikami, ki so nastajale desetine milijonov let, potekajo ceste in pohodne poti; pozimi delujejo smučišča, poleti pa se uporabljajo pašniki.
Na starih fotografijah je ta preplet posebej opazen. Skalni masiv in ledeniške oblike nakazujejo neizmeren časovni razpon, tik pred njimi pa poteka povsem običajno sodobno življenje. Ob tem se spomnim enega osnovnih načel paleogeografskega pogleda: današnja pokrajina ni končno stanje. Je le časovni prerez dolgotrajnega razvoja geografske sfere.
Gozd okoli Črnega jezera
Pri Crnem jezeru se geološka in gozdna pokrajina skoraj dotikata. Temni iglasti gozd gosto obroblja vodo, ponekod pa se v njej odseva tako izrazito, da postane razumljivejši tudi izvor imena jezera. Gladina je lahko glede na osvetlitev videti modra, zelena ali skoraj črna, čeprav voda ostaja precej bistra.
Gozd vpliva tudi na več kot le videz pokrajine. Iglavci v ozračje sproščajo biogene hlapne organske spojine. V takšnih gozdovih so široko zastopani monoterpeni, med njimi α-pinen, β-pinen, limonen in druge spojine, katerih koncentracija je odvisna od rastlinskih vrst, temperature, svetlobe, letnega časa in dela dneva [12]. Te snovi sodelujejo pri nastanku značilnega vonja po iglicah, smoli in ogretem gozdu.
Temu se pridružuje nadmorska višina Durmitorja. Žabljak leži približno 1450 m nad morjem, Crno jezero le nekoliko nižje, podnebje visokogorskega dela masiva pa je občutno hladnejše kot ob črnogorski obali [1][10]. Tudi avgusta so temperaturne in vlažnostne razmere tukaj povsem drugačne kot ob Jadranu. Gozd, odprta voda, visokogorski relief in precej manjša človekova obremenitev ustvarjajo okolje, ki ga je težko ujeti na eni fotografiji.
Morda se prav zato po letih vračam k temu potovanju. Na starih posnetkih lahko danes razbiram mezozojske bazene, tektoniko Dinaridov, kras, pleistocenske ledenike, nastanek jezerske kotanje in podzemno hidrografijo. Med temi razmišljanji se znova spomnim predavanj Nikolaja Grigorjeviča Ciberkina in paleogeografskih rekonstrukcij, ki so za nas nekoč obstajale predvsem na zemljevidih in straneh učbenikov.
Tu pa je bilo vse združeno v eni resnični pokrajini. Da sem lahko 4. avgusta 2019 stal na obali Crnega jezera, so morala tukaj davno prej obstajati starodavna morja. Morske usedline so se spremenile v kamnine, tektonski procesi so jih dvignili in deformirali, voda je začela oblikovati kraški relief, ledeniki so večkrat zapolnili gorske doline in kotanje, po njihovem umiku pa je voda znova postala eden glavnih dejavnikov spreminjanja površja.
Zgodovina je bila zelo dolga, spomin pa je ostal presenetljivo preprost.
Na Durmitorju se lahkotno diha.